Vzgojen štirinožec

Zakaj potrebuje človek psa?

Veliko je razlogov zanj. Nekaterim krajša samotne urice, nekaterim je ljub za statusni simbol, eni  ga potrebujejo, ker ga ima že sosed, drugi zopet zato, da se čutijo sprejete, nekateri  pa zaradi varnosti. Invalidnim osebam pomaga pri premagovanju težav, slepim je pes vodič oko slepe osebe.

Najdragocenejše, kar pa lahko človek nudi psu je, da razume njegove potrebe, saj ima vsak pes najprej pravico biti pes.

Razumevanje vedenja in govorice telesa psa, pravilna vzgoja in ravnanje z njim, poštena in pristna ljubezen – vse to pripomore do čvrstih, naravnih vezi med človekom in psom.

Pes ni posest ali lastnina temveč je bitje, ki nam ga je »Bog dal le na posodo«.

Vzgoja psa – kdaj? Mu dajemo možnost in čas za postopni razvoj?

Vzgoja pomeni, da moramo vodnika/skrbnika naučiti vse o psu, njegovem vedenju, njegovih potrebah, izražanjih……

In začne se od prvega trenutka, ko pes pride v naš dom, seveda pod pogojem, da je tudi vzreditelj naredil največ za psa, kajti pes je prvo kritično obdobje v svojem življenju že preživel pri vzreditelju (doba vtisnjenja, delne socializacije…)

Mladič je tisti, ki se bo moral prilagoditi zakonom v naši družbi, v naši hiši, v okolju, kjer bo prebival. Z vztrajnostjo in doslednostjo (primerno njegovi starosti) bo to »zakonodajo« tudi upošteval. Pri tem pa ne smemo zanemariti njegove osebnosti, zato mu moramo v nekih okvirjih dopustiti tudi da je mlad, nagajiv, razposajen, vesel, kakšno škodo, ki bi jo začasno občasno napravil, bomo tudi spregledali.

Napak je, če mladiča/mladega psa razkazujemo, kako je »hud« in s tem izzovemo tudi renčanje in kazanje zob, ko ga hočemo, npr. le pobožati.

Tak pes je slabič in želi v svojem okolju le preživeti, nima pa  živcev, da bi se sprostil, užival in z okoljem na pravilen način komuniciral. Tak pes zapira pot svojim izkušnjam.

Sproti spoznavamo njegovo naravo, karakter, prirojene lastnosti, pridobljene lastnosti.

Nudenje vseh ugodnosti, udobja in zadovoljevanje vseh njegovih želja  in izsiljevanj, prav gotovo ne pelje v pravilen razvoj. Narava je tudi kruta, od bitja zahteva le, da se razvije v svoji individualni popolnosti, kar pa ne pomeni, da pes nima napak, ampak so le-te del njegove osebnosti.

Baza je vedno družina, krdelo, predvsem pa tisti, ki se s psom ukvarja. Če je človek  že po naravi nedosleden do sebe in do okolja, bo to lastnost izoblikoval tudi pri psu. Težave med lastnikom in psom so vedno le njune!

V »Cerkniških šapkah« se veliko posvečamo tudi vodniku/skrbniku, saj je človek tisti, ki nemalokrat povzroča reakcije in odgovore psa.

Namen »Male šole« je, da torej v prvi vrsti nudimo čim več informacij skrbniku, psu pa veliko novih izkušenj, da se predvidljivo in uravnoteženo obnaša  že kot mlad pes. Posledice nezadostnih kvalitetnih informacij in nezadostne socializacije, pa se kažejo predvsem v odnosu psa do predstavnikov iste vrste in tudi do ljudi. Zavedamo se, da sposobnost učenja pri psu ni nikoli več tako velika kot ravno v rani mladosti. Na njegovo vedenje vplivamo tako, da želena vedenja nagrajujemo (pohvala, priboljški, igra), neželena vedenja pa prezremo, ali pa ga zamotimo in mu trenutno misel preusmerimo drugam.

Avtor: Branka Hobič 

Comments are closed.